V sklopu Mednarodnega filmskega festivala Animateka društvo Associazione Viva Comix v sodelovanju z Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji prireja razstavo
“Gianluigi Toccafondo: Noč, dan in med njima modrina. Risbe za filme“
V galeriji DLUL na desnem bregu Ljubljanice bodo na ogled originalne risbe oziroma posamezne sličice iz Toccafondovih animiranih filmov Dreamland, Biti mrtev ali biti živ je eno in isto, La pista, La coda, Zločinec in Pinocchio. Avtor kot medij za svoje filme skoraj brez izjeme uporablja obstoječe podobe ter na njihovi površini pričara prelivajoče se forme, ki ustvarjajo magičnost in poezijo gibanja. Barva podob oživi tako, da gradi na njihovem spominu ter jih nato prikroji in preobrazi.
Vzporedno bodo v galeriji Kinodvora v času festivala razstavljene originalne risbe za napovednik letošnje Animateke, v dvorani Silvana Furlana v Slovenski kinoteki pa bodo na ogled sitotiski napovednika za beneški filmski festival iz leta 1999.
Več: https://www.animateka.si/2023/gianluigi-toccafondo/
Gianluigi Toccafondo se je rodil v San Marinu leta 1965. Leta 1985 je zaključil šolanje na Umetniškem inštitutu v Urbinu. Nato se je preselil v Milano in začel delati pri Mixfilmu. Leta 1989 je posnel prvi kratki film in se nato intenzivno posvetil animaciji. Tako so nastali filmi La Pista v sorežiji s Simone Mulazzani, La coda, La pista del maiale in Zločinec (Le Criminel); slednji je bil prikazan leta 1993 na 50. mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah. Ustvarjal je tudi uvodne špice za televizijske oddaje, kot so Tunnel (1994) in Carosello, ter reklamne oglase za liker Sambuca Molinari (1997) in žensko linijo kavbojk Levi’s Woman finding Love, delal pa je tudi za oddajo Stracult (2000). Leta 1999 je posnel kratki film Ostržek (Pinocchio) po znameniti zgodbi Carla Collodija. Ob obletnici rojstva Piera Paola Pasolinija je nastal film Biti mrtev ali biti živ je eno in isto (Essere vivi o essere morti è la stessa cosa). Leta 2004 je bil nagrajen za kratki film Mala Rusija (La piccola Russia) na festivalih v Ottawi, Ljubljani, Talinu in Torinu.
V letu 2008 je bil asistent režije pri filmu Gomora (Gomorra), ki ga je režiral Matteo Garrone. Leta 2010 je ustvaril animirano začetno špico za film Ridleyja Scotta Robin Hood, v letu 2013 pa je ustvaril film Nelegendarna razbojnika (Briganti senza leggenda), v katerem je animaciji dodana filmska komponenta. Od 2014 do 2017 je sodeloval z gledališčem Teatro dell’Opera v Rimu in skrbel za celostno grafično podobo. Oblikoval je scenografijo in kostume za Figaro! po Rossinijevem Seviljskem brivcu in za Mozartovo opero Don Giovanni ter ustvaril videoanimacije za Mesečnico (La Sonnambula) Vincenza Bellinija. Leta 2016 je sodeloval na festivalu Bologna Jazz in zasnoval plakate v počastitev jazz glasbe in glasbenikov, kot so Paolo Fresu, Uri Caine, Steve Coleman, Buster Williams in Barry Harris. Tudi glasbeno področje mu ni tuje. Ilustriral je naslovnico albuma Costellazioni za umetniško-glasbeni projekt Vasca Brondija Le luci della Centrale Elettrica. Leta 2013 je za skupino C’mon Tigre z Marcom Molinellijem posnel videospot Federation Tunisienne de Football, leta 2014 pa Underground Lovers. Na glasbo Pasquala Catalana je leta 2021 ustvaril Dreamland in leto pozneje dobil nagrado Nastro d’Argento 2022. Sodeluje s pomembnimi založbami, kot so Fandango, Einaudi, Mondadori, Little More, Giunti, Pulcinoelefante, Salani in Feltrinelli, ter z revijami Linea d’ombra, Lo Straniero, Internazionale, Mano, Abitare, Teléma, Macramè in Diario. Svoja dela je razstavljal v številnih italijanskih galerijah v Bologni, Modeni, Torinu, Milanu in Rimu, pa tudi širše v Parizu, Marseillu in Tokiu.