Poleti 2017 obeležujemo 160. obletnico otvoritve železniškega odseka odprtega 27. julija 1857, ki je povezoval Ljubljano in Trst. S tem dogodkom se je zaključila za to obdobje izjemna izgradnja obsežnejše Južne železnice, ki je povezovala Trst in Dunaj. Njeno zgodovino je vredno osvetliti v podrobnostih.
Ob obeležju Italijanski inštitut za kulturo gosti razstavo dokumentacijskega gradiva iz zbirke Stelia in Tity Davia Železnica Ljubljana – Trst ob 160. obletnici, ki jo je uredil Alessandro Puhali in so jo pripravili na Ljudski univerzi v Trstu (UPT). Vzporedno bo od 26. julija drugi del razstave na ogled na sedežu Skupnosti Italijanov Koper “Santorio Santorio”.
Aprila 1836 je Gospodarska zbornica v Trstu avstrijskemu cesarju Ferdinandu I. predložila zahtevek za gradnjo železniške povezave med Dunajem in Trstom, pri čemer bi kot prvi, severni del služila železnica Dunaj – Gloggnitz, gradnja katere je bila dodeljena bančniku baronu Juriju Sina. Omenjena železnica naj bi bila del obsežnejše povezave z Milanom.
Med gradnjo odseka do Gloggnitza, ki je potekala med letoma 1839 ter 1842 (in ga je država naknadno prevzela leta 1853), je bil 19. decembra 1841 izdan dvorni dekret, s katerim je bilo predvideno, da bo država sama upravljala glavno železniško infrastrukturo. Ob tem je bila sprejeta tudi odločitev, da se bo Habsburška monarhija opremila z železniško mrežo, ki se bo radialno razvijala okrog Dunaja z ter namenom kohezije povezala prestolnico z vsemi deli Imperija. Od tega trenutka dalje je bilo projektiranje in gradnja Južne železnice v režiji Habsburške monarhije, ki je projekt zaupala inženirju Carlu Ghega, ki je z veliko mero odločnosti in genialnosti nalogo zaključil v petnajstih letih.
Med letoma 1844 in 1849 je bila z gradnjo treh sledečih in bližnjih odsekov dokončana povezava med Murzzuschlagom in Ljubljano (via Graz, Maribor in Celje). Izbrana je bila trasa preko Štajerske in Kranjske (sedanja Slovenija), za katero se je zavzemal dinamični nadvojvoda Janez Habsburško-Lotarinški, ki je živel v Grazu. Železnica tako ni potekala po Koroški ali Gradiščanskem, kot je bilo tudi predvideno.
Za dokončanje povezave med Dunajem in Trstom je bilo potrebno zgraditi še odsek Gloggnitz – Murzzuschlag, pri čemer je bil izziv premagati gorski masiv Semmering na jugovzhodu Dunaja. Sprejetje odločitve, da bo proga Ljubljana – Trst potekala po Krasu (in ne po Soški dolini), je pomenilo prečkanje barja na jugu Ljubljane ter turobne kraške pustinje, kjer se zaganja burja in ni (vsaj na površju) vode, ki je bistven element za delovanje parnih lokomotiv.
Ghega je oba izziva sprejel z veliko mero prizadevnosti in profesionalnostjo, zaradi katerih je zaslovel kot projektant in inovator na področju gradnje železnic.
Med letoma 1848 in 1854 je svoj sloves potrdil z izvedbo prve gorske železnice v Evropi, ki je bila tudi med prvimi na svetu. Tire z naklonom 25 promilov je popeljal do nadmorske višine 898 m. Vzdolž proge se vrstijo dih jemajoči viadukti in predori, med katerimi je tisti na prelazu dolg 1430 metrov. V priznanje njegovemu slovesu je bila Semmerinška železnica kot prva s področja železniške infrastrukture leta1998 uvrščena na seznam UNESCOve svetovne dediščine.
Odsek Ljubljana – Trst, ki je bil grajen med letoma 1850 in 1857, je zahteval kompleksne rešitve kot so velik nasip na Ljubljanskem barju, veličastne viadukte pri Borovnici (uničen med 2. sv. vojno), Nabrežini in Barkovljah ter čvrste vetrobrane pred burjo in sistem vodovodov za zagotavljanje vode na postajah kraškega območja. V Trstu je bila zgrajena postaja, v tistem obdobju med večjimi v Evropi, ki je bila zahvaljujoč daljnovidnosti in intermodalnosti vlak-ladja funkcionalno povezana s pristaniško infrastrukturo.
Z odprtjem Kraške železnice, ki jo je 27. julija 1857 otvoril cesar Franc Jožef, se je zaključila gradnja Južne železnice, ki je bila s 577 kilometri najdaljša dvotirna proga zgrajena v sredini 19. stoletja.
Med tem pa je Habsburško monarhijo, ki si je zelo prizadevala za izgradnjo tega velikega projekta, prizadejala huda finančna kriza, kar jo je prisililo v nujno privatizacijo železniškega sektorja. Leta 1858 je bila za železnico Dunaj – Trst za devetdeset let podeljena koncesija podjetju ustanovljenemu s strani bančnikov Rothschild z vložkom finančnikov različnih narodnosti po imenu “Imperial Regia, privilegirana delniška družba lombardijsko-benečanskih in centralno-italijanskih železnic.”