Ljubljanska mestna galerija Jakopič od 4. decembra 2018 do 3. marca 2019 gosti veliko razstavo Na moje oči: zgodbe iz Iraka, ki iz zornega kota mlade generacije tamkajšnjih fotografov ponuja edinstven pogled na Irak. Kustosa projekta sta Stefano Carini in Dario Bosio (Darst Projects, Italija).
Ob tej priložnosti je v galeriji Italijanskega inštituta za kulturo v Ljubljani sočasno na ogled monografski del projekta z naslovom Ženska, luna, kača, ki ponuja podobe in tekste Stefana Carinija glede njegove izkušnje v Iraku. Gradivo je izšlo v istoimenski knjigi, ki je izšla pri DARST Projects. Razstava bo na ogled do 8. februarja 2019.
Po študiju fotografije in fotografskega novinarstva je Stefano Carini delal kot urednik fotografije pri NOOR Images v Amsterdamu. Leta 2014 se je preselil v Sulaymaniyah v Iraku, kjer je bil glavni urednik prve iraške fotografske agencije Metrography. Pri njemu so se oblikovali fotografi in novinarji fotografi v Evropi in v Iraku, predaval je za različne mednarodne institucije (DOX, Praga; ICP, Parsons in Columbia University, New York; LCC in SOAS v Združenem kraljestvu; World Press Photo na Nizozemskem in DMJX na Danskem) ter se kot kustos podpisal pod številne samostojne in skupinske razstave.
V Irak sem se preselil maja 2014. Odpravil sem se v mirno deželo delati s prvo agencijo iraških fotografov
10. junija, mesec dni po mojem prihodu, je Mosul padel v roke aktivistov Islamske države, ki so v treh dneh prišli skoraj do prestolnice Bagdada in s tem povzročili beg več kot milijona prebivalcev. 12. junija so mojega nadrejenega, osebo, ki me je pripeljala v Irak, ugrabila vojska.
Ostal sem in delal s fotografi, saj kaj drugega ni bilo mogoče: saj je to naša vloga? Delati, kar znamo, ko je to potrebno?
Mesece, ki sem jih preživel v Iraku, so bili najbolj intenzivni, neverjetni in najtežji v vsem mojem življenju. Polni so bili presenetljivih dogodkov, tragedij, bolečine, vojne, vendar tudi uspeha, ljubezni, sreče in norosti. Vse v Iraku je bila čista norost. To delo je poskus, da bi uredil stvari in tako razumel, kaj se je zgodilo.
Besedila so poskus racionalizacije nedojemljive norosti; v podobah so strnjena čustva, ki sem jih moral zapreti vase, da sem lahko preživel in še naprej shajal.
Stefano Carini